Katarina Ipavec

Franc si je finančno tako opomogel, da je lahko svojo hišo v celoti prenovil. Imel je posest, ki je vsebovala hišo in vrt, spodnji prostori so bili namenjeni ordinaciji, zgornji pa stanovanjskim prostorom in salonu, ki je bil dokaz meščanskega življenja. Ipavčev salon je bil za tisti čas nekaj posebnega in edinstvenega: v nobenem slovenskem salonu ni imela veljave ženska – kaj takega je bilo v navadi le pri bogatih dedinjah. Katarina pa je imela v svoji hiši mesto za klavirjem, kjer je lahko izražala svojo nadarjenost in jo prenašala na svoje otroke.

Prvorojenec Alojz je kmalu pokazal glasbeno nadarjenost in velja tudi za najbolj muzikalnega od Ipavčevih sinov. Po očetu je prevzel poklic: na Dunaju je študiral medicino in postal vojaški zdravnik. Po glasbeni in duhovni plati pa je bil kot mati popolnoma predan glasbi. Njegov izreden posluh mu je omogočal, da je lahko slišano glasbo nemudoma v celoti ponovil.

Knjiga Ipavci, ddr. Igor Grdina, nakup v spletni trgovini

Njegova umetniška raven je bila zelo visoka in se kaže v njegovih valčkih, ki so predvsem povzemanje del Josepha Lannerja ter Johannna Straussa Očeta in Sina. Alojz je bil vešč povzemanja inštrumentalnih partitur v klavirske izvlečke, poleg plesne glasbe ga je zanimala tudi opera, v valčkih bi se zlahka lahko povzdignil v ustvarjanje po zgledu Franza Schuberta, v klavirski glasbi pa po Fredericu Chopinu. Študij na Dunaju je Alojzu nudil vpogled in izkušnje z visoko klasično glasbo. Žal pa je, še preden bi uspel odkriti svoj glasbeni izraz in nastopiti glasbeno pot, zbolel za trebušnim tifusom in komaj štiriintridesetleten umrl.

Revolucija 1848 je močno zaznamovala Ipavčevo družino: sin Alojz je med vojaško kampanjo cesarske armade zbolel in umrl, brata Benjamin in Gustav pa sta postala velika rodoljuba, kar je močno vplivalo tudi na njuno umetniško ustvarjanje.

Ipavčevo leto v Šentjurju

Benjamin in Gustav sta obiskovala »latinsko šolo«, vendar ne zaradi duhovništva. Kaj takega pri Ipavčevih ni prišlo v poštev, ne ob tako uspešnem očetu in vedno bolj uveljavljenem bratu Alojzu: oba sta stopila na poklicno zdravniško pot, prosti čas pa sta namenjala glasbi. Študirala v Gradcu, vendar je Benjamin tik pred izbruhom marčne revolucije zbolel in se vrnil domov. Gustav pa je pomlad narodov doživljal v Gradcu in bil priča tamkajšnjim revolucionarnim vrenjem. Brata in oče Ipavec so soglasno vstopili v peticijsko gibanje za Zedinjeno Slovenijo. V Sv. Juriju so 22. avgusta 1848 na rifniškem gradu slovesno razvili slovensko zastavo, Franc Ipavec pa je za ta dogodek priredil celo ognjemet. Leta 1850 se je Benjamin vrnil študirat v Gradec kot Slovenec in z bratom sta pristopila v krog tamkajšnjih narodnjakov.

Zgoščenka Klavirska romantika - nakup zgoščenke

Benjamin je prevzel vodstvo pevskega zbora društva Slovenija, s katerim je izvajal svojo sveže spesnjeno Zapuščeno na besedilo Franceta Prešerna. V naslednjih letih je uglasbil nekaj udarnih budnic, na primer Prešernovo Zdravljico, Vodnikovo Ilirijo oživljeno in Razlagovo Domovini, čeprav ni želel biti politični glasbenik. Nekatera njegova dela so postala znana in cenjena v tujini, vendar je zaradi svoje zavednosti ostal predvsem rodoljubni skladatelj, sploh ko se je lotil uglasbitve mnogih napitnic. Brat Gustav je prav tako vseskozi deloval v slovenskem društvu in Benjamina tu in tam zamenjal pri vodenju zbora, oba pa sta doštudirala na medicinsko – kirurški šoli in se potem nemudoma podala na Dunaj, da bi si pridobila doktorsko diplomo in si zagotovila brezskrbno življenje. Brata sta študij medicine končala v zadnjih mesecih očetovega življenja.