Pozna bronasta in starejša železna doba (9. – 6. stoletje pr.n.š.)

Različna tuja plemena, ki so vdrla v naše kraje, so povzročila med ljudmi nemir in povečala željo po varnosti, zato so se ti spet naselili na vrhu Rifnika. Postavili so si koče, ki so stale na pravokotnih kamnitih temeljih, na njih pa so postavili leseno konstrukcijo, jo premazali s protjem, zamazali z glino in pobelili z apnom. Za zaščito pred dežjem so imeli dvokapne strehe, ki so bile krite s slamo, morda pa celo s skodlami. Tla so bila iz steptane gline. Večje koče so imele dva ali tri manjše prostore, osrednji prostor pa je bila kuhinja s sredinskim ognjiščem.
In v takšni koči se je rodila Firi. Točnega dneva ali leta svojega rojstva sicer ne pozna, njen prvi spomin pa je njena mama, ki stoji ob ognjišču in pripravlja hrano za celo družino.

Oblačilo iz pozne bronaste dobe, muzej Zakladi Rifnika

Ko je Firi odraščala, se je spoznavala z načinom življenja v tistih časih. Občudovala je očeta in starejše brate, ki so pozno zvečer hodili na lov in se v zgodnjih jutranjih urah vračali s plenom, ali pa so se čez dan spustili v dolino in v reki lovili ribe. Ko je nekoliko zrasla, je tudi sama pomagala mami in sestram pri pridelovanju hrane na polju, predvsem pridelava žita je bila zelo pomembna za njihovo preživetje.

Ponosna je bila, ko ji je mama prvič dovolila, da pomolze njihove koze, ki so jim dajale mleko. Kot vsako deklico v tistem času pa jo je najbolj skrbelo, ali bo znala lepo tkati blago za njihova oblačila – nič se ni moglo meriti s ponosom, ko se je prvič zavila v raševinasto haljo, ki jo je sama stkala in ukrojila.

Firi je odraščala in ure brezskrbnega pohajkovanja po mogočnih rifniških gozdovih in igranja skrivalnic s prijaznim gozdnim duhom, ki je prebival v krošnjah dreves, so zamenjale druge stvari. Zanjo so se začeli zanimati mladi fantje, ki so si jo želeli za družico. Da bi si pridobili njeno naklonjenost, so ji nosili darove: bronaste igle za spenjanje obleke, bronaste ovratnice, prstane, zapestnice, narejene posebej zanjo. Posebej ji je bila pri srcu zapestnica, ki ji jo podaril postaven mladenič in priznati si je morala, da ji je srce vedno začelo biti hitreje, ko ga je zagledala. Kljub bolj bogatim darovom drugih snubcev se je njeno srce odločilo zanj in obljubila mu je zvestobo.

"Firi", obesek

Vendar pa njuna sreča ni trajala dolgo. V bližino Rifnika so vdrla druga plemena, ki so se začela naseljevati v okolici hriba in jemati življenjski prostor Firi in njeni družini. Neizogibno je bilo, da bo prišlo do spopada, ki se je zgodil nekega jesenskega jutra, ko se je šele danilo in je rosa še na debelo prekrivala travo in drevesa na Rifniku. Moški iz Firine naselbine so se prikradli v dolino, pred tabor vsiljivcev in jih napadli. Prišlekov je bilo precej več, vendar pa je nenadni napad pretehtal število mož in staroselci so nove prišleke premagali in pregnali iz bližine Rifnika. A zmaga je bila krvava. V bitki je padlo pet moških, ki so branili svoj Rifnik, med njimi je bil tudi Firin mož. Zašiljena palica mu je s hrbta prebila srce in Firi oropala ljubezni.

Svoje mrtve so pokopali s častmi in okrasjem, kot so si ga zaslužili, a izguba zaščitnikov je seveda imela posledice za vse na Rifniku. Življenje je postalo težko, saj so morali sami skrbeti za hrano in zaščito pred divjimi živalmi in vsiljivci.

Firi se je tako posvetila skrbi za svojo družino, obdelovala je polje, pripravljala hrano in tkala, pa tudi lovila divjad, kadar je bilo potrebno. Novega snubca si ni želela izbrati, kljub temu, da so ji ti zdaj ponujali še bolj bogate darove. Našel se je celo glavar plemena iz bližnje Črnolice, ki jo je želel osvojiti z darilom, ki je bilo iz drugega sveta. Prišel je s pladnjem, ki je bil lepši in bolj imeniten, kot karkoli drugega, kar so do tedaj videli. Kljub občudovanju in prigovarjanju sorodnikov je Firi snubca zavrnila, nato pa zbežala v gozd in se skrila pred njegovim srdom. Po tistem se je vse bolj izogibala ostalih ljudi in je živela odmaknjeno življenje v gozdu, ki ji je nudil zavetišče in vse kar je potrebovala za preživetje.

Kmalu tudi ni imela več razloga, da bi hodila v tabor, saj so njeni starši in prijatelji umrli, sama pa je opazila, da se ne stara in zato so se je začeli izogibati še tisti člani njenega plemena, ki so se do tedaj še družili z njo. Firi tega sicer ni nihče povedal, a je sama kmalu začutila, da je v resnici vila, ki ji je usojeno ostati na Rifniku in paziti nanj in njegove prebivalce, kolikor je to v njeni moči.