V duhovnika je bil Slomšek posvečen 8. septembra 1924 in takrat se je za kratko vrnil v svoje domače kraje. Novo mašo je opravljal v Olimju pri Podčetrtku, kjer je bil župnik njegov bivši kaplan in mentor s Ponikve, Jakob Prašnikar, ki ga je vsa leta njegovega študija podpiral, tako moralno kot materialno.

Slomškova rojstna hiša na Ponikvi

Naslednjo nedeljo je imel ponovitev nove maše na Ponikvi, v cerkvi svoje mladosti, tam, kamor ga je redno vodila pokojna mati, kamor je prihajal tolikokrat streč k sveti maši kot ministrant in kjer je prejel prve zakramente. Vendar pa je bilo maševanje na Ponikvi zanj prežeto z grenkimi spomini, saj mu je že leta 1816 umrla mati, leta 1821 pa še oče. Tako je domačija zanj izgubila tisti pomen, ki ga je imela včasih. Nekoč je v svoj dnevnik celo zapisal: »Po končani južini sem se odpravil proti Ponikvi, kraju s katerim so povezani moji najlepši spomini na tako hitro minulo mladost, pa tudi najbolj grenka občutja: najti vse ljube že v temnem naročju zemlje, najti nov rod, ki mi je postal malone povsem tuj ...«

Cerkev sv. Ožbalta v Unišah, v kateri je več Slomškovih fresk.

Slomškova rojstna hiša je od takrat do danes menjala veliko gospodarjev, leta 1991 pa jo je odkupila mariborska škofija in v njej uredila spominsko hišo z sobami, ki nas vodijo po obdobjih Slomškovega življenja.
 

Po novi maši je Slomšku ostalo še eno leto bogoslovja v Celovcu, nato pa je šel za kaplana na svoje prvo delovno mesto na Bizeljsko. Tam se sicer ni najbolje počutil, kljub temu pa so mu vinorodni grički dali navdih za nekatere od njegovih pesmi, najbolj znana je zagotovo ponarodela »En hribček bom kupil«.
 

Slomškov plašč, razstavljen v njegovi rojstni hiši na Slomu pri Ponikvi.

Po dveh letih je prosil za premestitev in jo dobil, naslednji dve leti je bil kaplan v Novi cerkvi, kjer mu je bilo veliko lepše, a leta 1829 je prišel poziv, da se vrne nazaj v Celovec v bogoslovje - za spirituala, duhovnega voditelja bogoslovcev. Slomšek je poziv sprejel in ostal v tej službi kar devet let. V tem času je tudi veliko pisal, tako za otroke kot za odrasle. Zbiral je ljudske pesmi, da bi jih kasneje izdal v knjigi Pesmi po Koroškem in Štajerskem zbrane, dobro polovico pa jih je napisal sam. Njegovo drugo bivanje v Celovcu je bilo zanj duhovno bogato: zopet je obnovil tečaj slovenskega jezika, ki je bil prej po njegovem odhodu zaspal. Dopisoval si je z Matijem Čopom, razmišljal o slovenskem pravopisu in izdal več knjig.
 

V tistem času sta se tudi dvakrat srečala s Prešernom, leta 1832 v Celovcu, ko mu je Prešeren podaril tretji zvezek Kranjske Čbelice. Njuno zadnje srečanje pa je bilo 5. septembra 1937, ko je Slomšek obiskal Ljubljano in je zvečer šel v gledališče. Prešeren se je priplazil k njemu in mu dejal, da ga bo zatožil kanoniku Pavšku, kako je celovškega spirituala zalotil v gledališču. Po predstavi sta šla na večerjo, kjer je Prešeren napisal zbadljivko na Slomškov račun, ki pa je Slomšek ni zameril. »Kar stara para zlomek devištva preveč je vzel, je njega mlajši Zlomšek prodajati začel.«