Mihael Zagajšek se je rodil 12. septembra 1739 posestnim podložnikom graščine Zbelovo pri Ločah. Šolo je obiskoval pri duhovniku v Lembergu in pri jezuitih v Celovcu. Po končani latinski šoli je vstopil v bogoslovje v Gorici. Leta 1765 ga je goriški nadfkof posvetil v duhovnika. Tako je kratek čas služboval v Slivnici, Šentjurju, Šmarju, konec januarja je prišel na Kalobje, kjer je ostal kot župnik celih 50 let. Skrbno je ravnal s cerkvenen premoženjem, saj je kar nekajkrat obnovil cerkev na Kalobju.

V prostem času se je rad ukvarjal s tesarjenjem in mizarjenjem. Večkrat ga je obiskal Slomšek, v katerem je videl bodočega izobraženca. Tako mu je v svoji oporoki zapustil vse svoje spise, knjige in furnirno mizico.

Zapuščina je obsegala molitvene bukvice, pridige, govore, premišljevanja in rokopis o nravstvenem vedenju.

Leta 1820 je zaprosil za pokojnino in živel do leta 1826 na Kalobju, nato pa je odšel v Šentvid, kjer je preživel preostanek življenja. Umrl je 9. maja 1827 in svoje večno počivališče je dobil, kjer si je želel preživeti svojo starost; v Završah.

Njegove zasluge na znanstvenem področju:
Izdelal je slovar, imenovan »Makular slovarja slovenskega jezika«. Prvotni zapis je na 58 polah (460 strani). Ta slovar je prišel tudi v roke Valentina Vodnika, ki ga je s pridom uporabljal pri sestavljanju svojega slovarja. Zagajškov slovar je bil končan leta 1782, čistopis pa je bil končan leta 1791. Metodično se je zgledoval po neki nemški predlogi. Slovensko slovarsko gradivo je sestavljal iz svojega znanja živega jezika in slovenskih narečij, slovenskih knjižnih del, slovarjev in slovnic. Slovar obsega 70.000 besed.

Njegovo edino natisnjeno delo pa je Slovenska gramatika oder Georg Selenko 1791 in prav z njo se je uvrstil med ustvarjalce slovenske književnosti. Kot svoje umetniško ime pa je uporabljal ime Jurij Zelenko.

Uspelo mu je prevesti iz nemščine v slovenščino Moralo, ki jo je natisnil Jenko v Celju, prav tako je prevedel knjigo O sadjarstvu na vasi, rokopisi so se žal izgubili.
Kljub krajevni odmaknjenosti je spremljal takratna napredna prizadevanja na jezikovnem, književnem, gospodarskem in moralnem področju. Žal pa je veliko njegovih rokopisov bilo za vedno izgubljenih.