Zgodbe naših ljudi
Povezujemo vas s šentjurskimi ponudniki in njihovimi zgodbami.
Ekološka kmetija Majcen v Žegru že tri desetletja ponosno nosi naziv ekološke kmetije. Na začetku so bile predvsem vrtnine, pozneje so dodali še šparglje, v zadnjih petnajstih letih pa je glavno vlogo prevzelo čebelarstvo. Danes so znani po izvrstnem medu, ki ga pridelujejo z veliko skrbnostjo in spoštovanjem do narave. Glavni čebelar pri hiši je Jernej Majcen, ki s svojim znanjem in predanostjo vodi čebelarstvo na njihovi ekološki kmetiji. Oče Zvone in mama Mihaela sta njegova glavna pomočnika.
Kako se je začela zgodba vaše kmetije?
Zvone: Kmetija je bila sprva v lasti ženinih staršev. Iz mesta smo se preselili sem, ko je bil sin Jernej še najstnik. Že pri šestnajstih je vedel, da želi postati čebelar. Tudi kasneje, ko je študiral kemijo, je ves čas razmišljal samo o čebelah. Pri obnovi gospodarskega objekta smo ga priredili za namene čebelarstva.
Zunaj vidimo tovornjak s panji. To je nekakšna posebnost vaše kmetije, kajne?
Zvone: Res je. Že petnajst let uporabljamo posebno tehnologijo za postavitev čebelnjakov po Sloveniji. Doma imamo svoj čebelnjak, kjer so stacionarne družine, poleg tega pa še prevoznega, ki ga s tovornjakom vozimo na različne lokacije. Če bi imeli čebele samo doma, medu ne bi bilo dovolj. Že deset let s tovornjakom recimo panje vozimo tudi v Tolmin, kjer čebele nabirajo lipov med. Tam jih postavimo na novo lokacijo dogovorjeno z lastnikom zemljišča in lokalno čebelarsko družino. Takšnih tovornjakov v Sloveniji ni veliko. Naložba je bila velika, a se nam je zagotovo izplačala. Imamo pa tudi panje v naši bližnji okolici.
Kako se je vaša čebelarska zgodba razvijala?
Zvone: Začeli smo s štirimi panji, največ smo jih imeli 450, zdaj jih imamo okoli 200. V prevoznem čebelnjaku jih je 88, ki jih vozimo na posamezne paše. Če so razmere dobre, en panj nabere veliko kilogramov medičine na dan. Ko je letina res dobra, imamo celo težave, kako vse količine prodati.
Kako poteka prevoz čebelnjakov na teren?
Zvone: Najprej si zagotovimo lokacijo pri lastniku, nato pa pridobimo dovoljenje čebelarskega društva, da lahko postavimo panje na njihovo območje, potem pa si pridobimo dovoljenje za prevoz, ki ga izda veterina.
Vožnja poteka ponoči, ko so vse čebele v panju. Okoli devetih zvečer se vse čebele vrnejo v panje, ob enajstih se odpravimo na pot in ob štirih zjutraj morajo biti že na novi lokaciji. Zanimivo je, kako hitro se čebele znajdejo –že isti dan točno vedo, kje je njihov panj, ker se na novi lokaciji ponovno orientirajo.
Kolikokrat obiščete čebelnjake?
Zvone: Med sezono ki traja od aprila do julija smo ves čas pri čebelah. Včasih jih moramo tudi krmiti – ko ni paše, skrbimo, da ne trpijo lakote, saj bi tako nazadovale v svojem razvoju.
Kako preverjate kakovost medu?
Zvone: Večkrat letno nas obišče inšpektorica za varno hrano. Vzame tri vzorce medu in preveri njihovo ustreznost. Včasih smo med pošiljali tudi na različna ocenjevanja in prejeli zlate medalje. Zdaj nam kakovost medu potrjujejo naši kupci.
Ste se že srečali z boleznimi čebel?
Zvone: Z redno in vestno skrbjo za močne čebelje družine čez celo leto se izognemo vsem boleznim, ki bi lahko škodovale čebelam.
Katere vrste medu najpogosteje pridelate?
Zvone: Poznamo dva izvora medu iz nektarja cvetov (sem spadajo akacijev, ajdov, cvetlični, deloma tudi lipov in kostanjev med) in med iz mane, ki nastane iz izločkov listnih uši in kaparjev (to so smrekov, hojev, gozdni).
Čebelar lahko v aprilu toči cvetlični med, maja akacijev, sredi junija lipov in kostanjev, v juliju pa še gozdni med če je sezona.
Letos imamo največ lipovega medu, precej akacijevega, nekaj cvetličnega, kostanjev in gozdni med. Letina je bila v povprečju dobra.
Kako ugotavljate okus in sorto medu?
Mihaela: Jernej ima licenco za senzorično ocenjevanje medu in ima res dober okus – hitro prepozna, za katero vrsto gre. Midva z možem nisva tako dobra, a se hitro učiva. Se je že zgodilo, da smo čebele peljali na kostanjevo pašo v kostanjev gozd, pa so čebele nabrale lipov med, ki smo ga bili vseeno zelo veseli, ker so bili panji polni.
Zvone, že več kot deset let vas srečujemo pred trgovino Kea.
Zvone: Drži, tam sem že od začetka. Stranke so se navadile name, mi ponudniki se pa med seboj odlično razumemo – zato grem tja vedno z veseljem, tudi če me kdaj zebe. (smeh)
Kakšen je danes odnos ljudi do slovenskega medu?
Zvone: Naš med stane 14 evrov in še nihče ni rekel, da je predrag. Zdi se mi, da Slovenci med vse bolj cenimo.
Mihaela: Mi doma sladkorja sploh ne uporabljamo, vse nadomestimo z medom. Odlično se poda k različnim jedem – je hkrati živilo in zdravilo.
Je čebelarstvo zahteven poklic?
Zvone: Je, a je zelo lep. Gre za poklic, ki je močno odvisen od vremena. Če bi bili vezani le na domačo pašo, bi bilo tveganje še večje. Na srečo se lahko s tovornjakom selimo čebele po Sloveniji. Kljub vsemu pa nam čebelarstvo še vedno prinaša veliko veselja – meni, ženi in sinu.
Še vedno gojite tudi šparglje?
Zvone: Ja, že sedemnajst let. Če bi bil mlajši, bi nasad obnovil, a se sčasoma nasad iztroši. Letos jih je bilo še dovolj za stalne stranke. Ko jih prinesem pred Keo, se vedno hitro prodajo. Rastejo na ilovnatih tleh, brez okopavanja in gnojenja – kar zraste, pač zraste.
Katere izdelke lahko kupimo pri vas?
Mihaela: Poleg različnih vrst medu prodajamo tudi cvetni prah in matični mleček. Z Zvonetom dvakrat letno narediva kuro z matičnim mlečkom – spomladi in jeseni – in res se nama zdi, da sva zato bolj odporna.
Kateri del čebelarjenja vam je najljubši?
Zvone: Zame je to točenje medu – čeprav traja dolgo, je to trenutek, ko vidiš nekaj bolj konkretnega.
Mihaela: Meni pa prodaja. Letos na Kozjanskem jabolku so nas obiskale naše stalne stranke in se vrnile po naše izdelke – to mi res veliko pomeni.
Kako poteka dan čebelarja?
Jernej: Čebelarjev dan je vedno drugačen, saj pri čebelarjenju skorajda ni rutine – vsaka čebelja družina je posebna in zahteva nekoliko drugačno oskrbo, čeprav si čebelar prizadeva, da bi svoje delo čim bolj poenostavil. Čebele so vendarle divje živali, ki ne čakajo potrpežljivo doma, kadar čebelar nima časa.
Pozimi poteka priprava na novo sezono – poskrbeti je treba za vse, kar bo potrebno med delom zlasti spomladi in poleti. V sezoni ima čebelar polne roke dela z oskrbo čebel, točenjem medu in pridelavo drugih čebeljih izdelkov. Že avgusta oziroma jeseni pa se začne intenzivna priprava čebel na zimo, da si ustvarijo dovolj zalog in ostanejo zdrave, brez škodljivcev. V zimskem času čebelar navadno posveča več časa prodaji čebeljih pridelkov ter načrtovanju prihodnje sezone.
Kaj bi svetovali nekomu, ki bi rad postal čebelar?
Jernej: Čebelarjenje je lahko čudovit in sproščujoč hobi, ki pa zahteva veliko znanja o biologiji čebel ter vestnost, natančnost in dobro organiziranost. Najbolje je začeti ob izkušenem čebelarju kot vajenec, saj ti to prihrani marsikatero napako – tudi takšno, ki bi te lahko drago stala. Prvo in drugo leto se ti morda zdi, da o čebelah veš že skoraj vse, a sčasoma spoznaš, da se od njih učiš vse življenje – čebele te vedno znova presenetijo in naučijo česa novega.
Zapisala: Barbara Gradič Oset
Fotografije: Matic Javornik in Aurelia Karina Zupanc
