Povezujemo vas s šentjurskimi ponudniki in njihovimi zgodbami.
Martina in Miran Jezovšek na Slivnici pri Celju pridelujeta okusne dobrote. V njuni ponudbi je jagodičevje, še posebej izstopajo ameriške borovnice ter lešniki, v zadnjem času sta svojo ponudbo razširila tudi na domače liofilizirano sadje. Če so določeni izdelki sezonsko omejeni, so različne marmelade in razni sokovi na voljo skozi vse leto.
Kdaj in kako ste začeli z dopolnilno dejavnostjo?
Leta 2009 sva z možem na travniku, ki je bil nekoč njiva, zasadila nekaj sto sadik ameriških borovnic, saj je bilo tradicionalno kmetovanje poleg služb za naju prenaporno. Kmetovanje sva opustila, in se odločila, da poskusiva nekaj novega. Opazila sem, da so ameriške borovnice priljubljene na trgu in upala, da nama mogoče uspe. Najprej sva zasadil 450 sadik, čez dve leti še nekaj zraven, zdaj imava 1400 grmov. Pozneje sva nasadila še aronijo, maline in robide.
Ker pa ena večjih parcel na kmetiji leži na hribu, sva se odločila, da jo zasadiva z lesko. Nasajenih je preko 1200 sadik izredno okusnih italijanskih sort leske.
Kmalu pa je bilo vsega preveč, tako so borovnice ostale, maline in robide sva opustila, ter posadila oreh in marelico. Imamo tudi nekaj dreves asimine, ki rodi nežen plod podoben banani. Za pestrost krožnika imamo še vedno nasajenih 200 malin in 500 jagod.
Kje lahko kupimo vaše izdelke?
Poleti, ko je sveže sadje, sem dnevno v nakupovalnem središču Citycenter. Drugače sem redno tam ob petkih. Ob sobotah dopoldne pa sem pred trgovino KEA v Šentjurju. Nekaj mojih izdelkov je mogoče kupiti v Domači štacuni v Celju, v Kašči v Šmarju pri Jelšah in tudi v TIC-u v Šentjurju. Nekatere redne stranke rade pridejo kar k meni domov.
Kako vas najdejo novi kupci? Kako oglašujete svoje izdelke? Imate spletno stran?
Imamo spletno stran, a jo moramo posodobiti. Stranke, ki me poznajo, povedo še drugim. Od ust do ust je najboljša in najuspešnejša reklama.
Po katerem izdelku vas najbolj prepoznajo?
Zagotovo po ameriških borovnicah. Z njimi smo začeli in še preden je sezona borovnic, me stranke sprašujejo, kdaj jih bom prinesla na tržnico. Veliko je zanimanja tudi za lešnike, ki jih podjetja pogosto zapakirajo za poslovna darila. Tako je moj izdelek tudi širše prepoznan. Delam pa tudi marmelade in sokove.
Kako sodelujete z drugimi lokalnimi ponudniki?
Ob sobotah se srečujemo na tržnici pred KEO, saj tam prodajamo izdelke. Za posebne priložnosti se združimo in naredimo skupen izdelek. Tako smo se na Srečanju vodilnih partnerjev in predsednikov LAS v Gorici pri Slivnici našle z Marijo Gračner Atelje Mlin umetnin in Rosando Ploštajner ter naredile en skupen priložnostni izdelek. Zelo se odprta za nova sodelovanja, a dejstvo je, da sem tako močno vpeta v svoje delo, da mi ne ostane veliko časa za še kaj novega.
Si predstavljate, da boste to delali še naprej?
Toliko sva že vložila v najino kmetijo in toliko sva že v tem, da o prenehanju ne razmišljava. Ne bova se več širila, ker bi potem potrebovala delovno silo in še bolj bi se obremenjevala z vremenskimi neprilikami. Pred časom sva kupila večji liofilizator, viške sadja lahko ponujava tudi, ko ni več svežega sadja. Naše delo je zelo odvisno od vremenskih razmer, kar je zaradi podnebnih spremembah zelo nepredvidljivo in naporno. Ko se pripravlja na nevihto, se moj živčni sistem predrugači.
Kam napotite svoje kupce, če si želijo še kaj ogledati v kraju?
Če so lačni, jih napotim v gostilno Lesjak ali k Žurej. Imamo pa tudi naključne kupce, ki hodijo po rekreativni poti Od klopce do klopce in že tovrstno ponudbo poznajo.
Kdo vam je pomagal na začetku vaše poti?
Pomoč sem dobila na Kmetijskem inštitutu Slovenije, strokovnjakinja za jagodičevje mi je pomagala pri začetnih korakih. Kasneje sem šla še na kakšen posvet, zdaj že »ata google« marsikaj ve, a potrebuje filtre.
Kakšen nasvet bi dali osebam, ki se podajajo na pot podjetništva?
Treba je imeti pogum in vztrajnost.
Martino je v fotografski objektiv ujel Matic Javornik.
