Od kod prihajajo Ipavci je še dandanes zastrto v skrivnostno tančico. Obstajajo ugotavljanja, da naj bi izhajali iz Vipave: možna je predhodna različica priimka, in sicer Vipavec, druga zanimivost pa je ta, da se ljudje, živeči na območju Vipavske doline, še danes imenujejo prav Ipavci.

Prvikrat se priimek Ipavec pojavi v 17. stoletju v belokranjskih matičnih knjigah. Po priimku Vipavec, kasneje Ipavec, so poznali odsluženega vojaškega ranocelnika Jurija, ki je živel v belokranjskem Gradacu. Juriju Ipavcu sta se rodila sinova Matija in Franc. Matija je kasneje postal celjski imenitnež in bogataš. Imel je svojo kirurško ordinacijo, ustno izročilo pa pravi, da naj bi si dopisoval celo z Benjaminom Franklinom. Res je,da so v Ipavčevi rodbini večkrat krstili sinove s takrat dokaj neobičajnim imenom Benjamin, in če ne drugega, Franklin je pri Ipavčevih nedvomno veljal za izjemno uglednega človeka.

Muzej Ipavčeva hiša v Šentjurju

Matijev mlajši brat Franc se je v rani mladosti po materini smrti selil od sestre do sestre, potem pa se je nastanil pri bratu v Celju, da bi mu pomagal pri kirurški praksi. Za zdravnika se je izšolal v avstrijskem Gradcu in ob vrnitvi iz Gradca je pri Matiji doživel precej hladen sprejem, saj je zdaj bratu predstavljal konkurenco, zato se je leta 1805 odpravil v Celju sosednji trg Sv. Jurij pod Rifnikom. Trg Sv. Jurij je bil v neposredni bližini graščine Blagovna, ki ji je gospodaril plemeniti vitez Janez Gadolla. Franc se je naselil v hiši, ki so jo v Sv. Juriju postavili blagovnski gospodarji in začel s svojo zdravniško prakso. Ljudje so ga kaj kmalu vzljubili, saj je bil skromen in pripravljen pomagati, marsikdaj niti računal ni, če je videl, da je bolnik revež. Franc je imel srečo, da je bil vitez Gadolla pogosto bolehen, morda celo hipohondričen, zato je nemalokrat zahajal na blagovnsko posest, kasneje pa postal tudi vitezov osebni zdravnik.
 

Na posesti je spoznal Katarino Schweighofer, s katero se je kasneje poročil. Katarina je bila imenitno dekle, rojeno in vzgojeno na Dunaju, ki je po očetovi smrti z materjo prišla h Gadolli – njena mati je na posesti delovala kot vitezova učiteljica. Bila je izjemno glasbeno nadarjena, igrala je harfo in klavir. Franc ji je lahko nudil stanovitno življenje in v njunem zakonu so se rodili sinovi Alojz, Gustav, Benjamin in hčere Ivanka, Karolina, Amalija in Marija. Francu nenadoma zdravniška praksa ni več nudila dovolj sredstev, sploh pa ni bil niti slučajno zadovoljen z malim. Ambiciozno se je hotel pognati v visoke družbene kroge.

Ipavčeva torba, na ogled v Muzeju Ipavčeva hiša

Poizvedoval je po operaciji sive mrene, ki jo je opravljal znameniti dunajski očesni zdravnik, ki podeželskega padarja najprej ni želel sprejeti. Za primerno plačilo pa si je premislil in pridobljeno znanje je Francu omogočilo prav imenitno življenje in ugled: bil je zdravnik, ki je zdravil slepe. V Frančevi praksi se prvič pojavi tudi glasba kot terapija za lajšanje bolečin. Pri posegih so bili namreč prisotni zvoki klavirja, ki ga je igral nekdo od domačih. Franc se je tudi sicer dosti brigal za higienske navade svojih pacientov in jih spodbujal in navajal na čistočo telesa in prostorov, kar je bilo izjemno pomembno v času razsajanja kužnih bolezni. Prav tako ni najbolj verjel v moč »modernih« zdravilnih praškov, ki so takrat polnili police apotek: bolj se je zanašal na naravo, čistočo in nož ter prosvetljevanje (bolnike je, na primer sprejemal medtem, ko se je umival – vsak dan!).