Benjamin Ipavec

Benjamin se je po študiju zaposlil v graški otroški bolnišnici in se omenja kot ena osrednjih skladateljskih osebnosti romantične dobe. Čeprav ni imel uradne glasbene izobrazbe, je bilo njegovo skladateljsko in dirigentsko znanje vredno spoštovanja. Vzgojen v duhu dunajske klasike in navdahnjen z rodoljubnostjo, je Benjamin Ipavec uglasbil poezijo prenekaterega slovenskega pesnika, štiri slavnostne kantate, znana pa je tudi njegova opera Teharski plemiči, prva slovenska opereta Tičnik ter številni samospevi. Veljal je za »slovenskega Schuberta«. Bil je ugleden in uspešen zdravnik v Gradcu in v sedemdesetih letih 19. stoletja poverjenik na novo ustanovljene Glasbene matice za Štajersko. Poročil se je z Ano Wokaunovo, s katero pa nista mogla imeti otrok. Na stara leta je večkrat zahajal v Šentjur. Leta 1908 ga je močno prizadela Gustavova smrt in istega leta je preminil tudi sam.

Gustav Ipavec

Gustav se je po študiju posvetil nadaljevanju očetove prakse v Sv. Juriju. Bil je prizemljena osebnost, pozitivno naravnan in praktičen človek. V zaspanem agrarnem okolju trškega življenja si je moral skovati načrt, kako si od nezaupljivih, včasih celo nazadnjaških kmečkih ljudi pridobiti zaupanje in spoštovanje. Poročil se je s Karolino Amon iz Laškega, nečakinjo župnika Merka, ki je bil Ipavcem vseskozi zelo naklonjen. V zakonu se je rodilo deset otrok, dva sta kmalu umrla, veliko je bilo glasbeno nadarjenih. Gustav je postavil novo vilo nasproti očetove in si v njej uredil zdravniško prakso. Kot vsi meščani v slovenskem prostoru je tudi Gustav želel biti zgled sokrajanom. Leta 1869 je postal župan trške občine Sv. Jurij in ta položaj zasedal do konca 19. stoletja. Bil je eden najdejavnejših članov celjske čitalnice, pa tudi politike se ni izogibal. Tisti čas je po šentjurskem okolišu strašil tolovaj Franc Guzaj, ki ni bil županu prav nič naklonjen, ker je bil le-ta na strani žandarjev - Guzaja so ustrelili v bližini Slivnice. Veliko čast je leta 1883 Sv. Jurij doživel z obiskom cesarja Franca Jožefa.

Glasba je bila vseskozi prisotna v Gustavovem dinamičnem življenju. Ni bil kabinetni skladatelj, melodije so se mu včasih porajale kar med zdravljenjem pacientov. Komponiral je večinoma na stihe slovenskih pesnikov in v ta namen izkoristil dober pevski zbor, ki ga je imel na razpolago v Sv. Juriju. Znane so njegove Vse mine, O mraku, Slovenec sem. Kot skladatelj se skorajda ni razvijal, verjetno tudi zaradi mnogih županovskih in zdravniških obveznosti: ostal je zvest tradicionalnim zborovskim kompozicijam, melodije pa so mu vrele iz srca. Slovenskemu narodu se je z rodoljubnimi pesmimi izredno ustregel. Zelo si je prizadeval za ustanovitev kmetijske šole v Šentjurju, njegova prizadevanja pa so leta 1910, dve leti po njegovi smrti, le obrodila sadove.