Šentjurska občina v svoji zgodovini nima le edinega slovenskega blaženega, ampak tudi najbolj zloglasnega razbojnika, ki je kdajkoli kolovratil po Slovenskem. V tistem času, ko se je izteklo življenje blaženega Antona Martina Slomška (1862), se je v Košnici blizu Šentjurja rodil legendarni Razbojnik Guzaj.

Malemu Francu ob rojstvu seveda ni kazalo, da bo njegova življenjska pot povsem drugačna od Slomškove, vendar pa zgodovinarji in stari ljudje vedo, da je tudi Guzaj znal biti dober – legende o njem so namreč zelo podobne legendam o Robinu Hoodu, oba sta jemala bogatim in dajala revnim.

Obsojen po krivem

Prevorje

Če o obstoju resničnega Robina Hooda lahko še vedno dvomimo, pa ne moremo dvomiti o resničnem Razbojniku Guzaju – Francu Guzaju. Kot edinec je moral v vojsko, kjer si je pridobil znanje orožnika in nekaj časa je služboval v Bosni in Hercegovini. Zaradi domotožja se je odločil službo zapustiti, vrnil se je v rodni Šentjur in tam iskal delo. Zaposlil se je kot pomožni delavec na Dobrni, na večji kmetiji, ki je imela tudi gostilno. Tam je delal nekaj časa, nato pa je opazil, da je gospodarici Klančarici preveč pri srcu, s čimer pa ni bil zadovoljen, in sklenil je oditi.

Za odhod je imel pripravljen kovček s svojimi oblačili, med katera mu je lastnica gostilne podtaknila posrebren pribor in tri tisoč goldinarjev, vse to pa prijavila orožnikom kot tatvino. Guzaj je bil obsojen na sedemletno zaporno kazen, a še pred tem si je prisegel, da se bo Klančarici maščeval. Iz zapora je kmalu pobegnil v Košnico (kraj blizu Gorice pri Slivnici in Prevorja), kjer je imel prijatelja gostilničarja Drobneta, ki ga je rad sprejel.

Guzaj pije z orožniki

"Guzaj", obesek

Po tej obsodbi po krivem pa se je začelo Guzajevo pustolovstvo, ko je začel jemati pravico v svoje roke. Zbral je sodelavce, s katerimi je začel pleniti vse, kar mu je bilo dosegljivo. Tatvine in ropi so se vrstili po vsej Štajerski in tudi na Hrvaškem. Guzajeve tarče so bili gradovi, sejmi in župnišča. S prebrisanimi ukanami je olajšal marsikaterega graščaka in župnika, pa tudi trgovci niso bili nobena izjema. Orožniki so ga lovili od Krškega pa vse do Dunaja, vendar se jim je spretno izmikal.

Zgodba govori, da se je Guzaj enkrat najavil, da bo takrat pa takrat ob 16. uri v gostilni Štatvin v Celju, in če ga žandarji želijo videti, naj bodo tam. Žandarji mu sicer niso povsem verjeli, a za vsak slučaj ... Guzaj pa se je tisti dan ponudil za botra nekim znancem iz Zagrada, s katerimi je po končanem obredu prišel v taisto gostilno, kjer so že čakali žandarji z očmi na pecljih, da se jim ne bi Guzaj, morebiti preoblečen v žensko, ja, tudi takšen je bil, ne izmuznil.

Vesela druščina novokrščenca je pila v gostilni in veseli boter je nazdravljal vsem – tudi orožnika je povabil, naj si pogasita žejo na čast novokrščencu. Malce sta se branila, ker sta se bala, da bi jima Guzaj ravno takrat ušel, a sta podlegla – ne le enemu glažu, dvema, saj je bil ta boter prav prijeten sogovornik. Dete je postalo sitno, zato se je druščina odpravila domov, žandarja sta jim še salutirala, ura pa je odbila štiri. Ko pa je natakarica pospravljala kozarce z mize, je pod njimi našla listek z Guzajevim podpisom in besedami: »Sem držal besedo ali ne? Želim vam dobro zabavo in vas prav lepo pozdravljam!«