Valentin Orožen se je rodil 31. januarja 1808 v Podgradu blizu Šentjurja preprostim kmečkim staršem. Šolo je najprej obiskoval v Šentjurju, kasneje pa v Celju in Gradcu obiskoval gimnazijo. Bogoslovje je študiral v Celovcu in Št. Andražu na Koroškem.

4. avgusta 1835 je prejel zakrament svetega reda (mašniško posvečenje). Na praznik Marijinega vnebovzetja istega leta je imel novo mašo, na kateri se je prepevala njegova Pesem pri novi sv. meši.

Kot kaplan je služil najprej v Pišecah (1835 - 1836), nato pa na Ljubnem (1836 - 1838), v Poljčanah (1838 – 1842), Šmarju (1842 - 1844), Podsredi (1844 - 1846), v Pilštanju (1846) in nazadnje pri sv. Mihaelu v Labodski dolini (1846 - 1852).
Potem je služil kot provizor v Selah pri Slovenj Gradcu (1852 - 1855), nato pa kot kurat pri sv. Martinu na Dreti blizu Gornjega Grada.

Leta 1872 se je opokojil ter svoja poslednja leta preživel nekoliko »oslabljen na umu« v Okonini pri Gornjem Gradu, kjer je 4. maja 1876 tudi umrl.
Valentin Orožen je bil človek vesele in živahne narave ter zelo odkritosrčen. Rad je bil v družbi svojih prijateljev, s katerimi je prepeval.

Bil je zelo narodno zaveden človek, rodoljub. »Slovan bil je z dušoj, s telesom«. Želel si je, da bi bili vsi južni Slovani združeni v veliki in edini Jugoslaviji. Predvsem pa, da bi bili tudi literarno zedinjeni, še posebej Slovenci in Hrvati, ki naj bi uporabljali skupen jezik, nekakšno mešanico slovenščine in hrvaščine. Vse to se mu je zdelo neobhodno nujno.

Valentin Orožen je bil Slomškov učenec, in to že v Celovcu (1831 - 1835). Od njega se je navzel slovenskega duha in rodoljubja. V Slomškovem Ahacelnu leta 1833 najdemo tudi prvo Orožnovo pesem Spomlad, v Slomškovi knjižnici Troje ljubeznivih otrok pa drugo, pesem Očetova roka.

Orožnove pesmi so preproste, srčne, nekatere celo dramatično živahne. Kakih globljih idej pri njem ne zasledimo. Kar nekaj njegovih najboljših pesnitev je nastalo tako, da je nekje slišal pesem, ter ji potem napev in besedilo malce po svoje prikrojil. Bil pa je izreden pevec in ljudje so ga radi poslušali. V dokaz temu so danes ponarodele pesmi, kot so Moje želje, Vse mine, Lastovici v slovo, Očetova roka, Spomlad, Pri zibeli, Veselje Štajerca, Napitnica, in še druge.

Pesniškega blaga glede na njegovo štiridesetletno delovanje (1830 - 1872) sicer ni prav veliko. Veliko rajši je namreč pel kakor pa pesnil. Napisal je tudi nekaj proznih besedil. Znan je predvsem njegov prevod takrat zelo znane igre Die kleine Lautenspielerin, ki ga je dokončal približno v letih med 1833 in 1840. Sodeloval je tudi pri prevajanju Wolfove Biblija.

Kmalu po njegovi smrti so njegovi prijatelji in znanci iz Savinjske doline izrazili željo, da bi pesmi zbrali in izdali. To se je uresničilo leta 1879.

Valentin Orožen, Vse mine

Kde so moje rožice,
Pisane in bele?
Moj`ga srca ljubice,
Žlahno so cvetele –
Ah, pomlad je šla od nas,
Vzela sta jih zima, mraz!

Kde so moje tičice,
Kam so odletele?
Oh nedolžne pevčice,
Kak` so žvrgolele –
Zanjke b`le nastavljene,
Tič`ke so se vjele vse.

Kde je hladni potok moj,
Kder sem se sprehajal,
Ko skušnjav nevarni boj
Mene je obdajal? –
Suša velika bila,
Zemlja je popila ga.

Kde je moja utica,
Utica zelena?
Kde je hladna senčica,
Z lipice spletena? –
Hud vihar podrl je njo,
Ah, zelena več ne bo!

Kde je tista deklica,
V vrtu je sedela?
Lepa, kakor rožica,
Pesnice je pela –
Hitro, hitro mine čas,
Mine tudi lep obraz.

Kde je pevec zdaj vesel,
Ki je to prepeval?
Naj bi enkrat še zapel,
Kratek čas nam delal! –
Hitro, hitro mine čas,
Ah, ne bo ga več pri nas!

Valentin Orožen, Moje želje

Rad bi tamkaj bil,
Kder po polji veter žene
Žitne valove rumene,
Prepelica: »pet pedi« -
Rad bi tamkaj bil!

Rad bi tamkaj bil,
Kder po dragah bistra reka
Kakor živo srebro teka,
Kder zelene trate prt
Mene zove v pisan vrt –
Rad bi tamkaj bil!

Rad bi tamkaj bil,
Kder visoke so planine,
Čudoskalne globočine,
Kder boječa srna spi,
Strme peč v nebo moli –
Rad bi tamkaj bil!

Rad bi tamkaj bil,
Kder v zelenem gaji poje
Slavček poleg ljube svoje,
Kder se milo družita,
Mehko gnjezdo znašata –
Rad bi tamkaj bil!

Rad bi tamkaj bil,
Kder mladine krasno cvetje
Zalša grla milo petje,
Kder nedolžnost je doma,
Spake sveta ne pozna –
Rad bi tamkaj bil!

Rad bi tamkaj bil!
Tamkaj rajsko je veselje,
Tamkaj čiste srčne želje,
Tam v nebesa je od tod
Prosta in vesela pot –
Rad bi tamkaj bil!

Povzeto po knjigi Val. Orožnovi spisi, založil in izdal Ignacij Orožen, 1879